Skupinski
fotografski projekt z naslovom BombaStik odpiramo na dan, ko so pred
90. leti v novomeški Kandiji odprli Prvo pokrajinsko umetniško razstavo.
Ta se je v zgodovino vpisala kot osrednji dogodek novomeške pomladi, ki
velja za enega temeljnih poglavij razvoja zgodovinskih avantgard na
Slovenskem.
Čeprav interdisciplinarna kulturno-umetniška manifestacija v Windischerjevem salonu leta 1920 ni vključevala fotografskih del, se v galeriji Simulaker njenemu spominu poklanjamo z razstavo del trojice novomeških fotografov, ki danes predstavljajo ene bolj propulzivnih avtorjev na vizualnem področju v lokalnem pa tudi širšem državnem prostoru. Borut Peterlin, Boštjan Pucelj in Bojan Radovič se na razstavi BombaStik predstavljajo z novejšimi, tokrat premierno prikazanimi fotografskimi projekti; tri avtorske pozicije se vsaka na sebi lasten način ukvarjajo z določenimi vidiki aktualne družbene situacije, pri čemer naslovu razstave navkljub še zdaleč ne gre za – bombastične narative. Če v prvem delu naslova razstave razberemo aluziji na Antona Podbevška in njegovo pesniško zbirko Človek z bombami – če imamo torej opraviti s simbolnim dialogom s tradicijo –, se v drugem skriva nemara še pomembnejši poudarek: težnja po stiku s sedanjostjo …
Your browser does not support viewing this document. Click here to download the document.
Borut
Peterlin se je v preteklosti že večkrat izkazal za fotografa, ki ne
skriva občutljivosti za družbene anomalije; tudi na tokratni razstavi se
ne odreka vlogi angažiranega fotografa, ki ga zanima socialna
stvarnost. Peterlin se tovrstnih družbenih toposov ne loteva z utečenega
dokumentarnega stališča, temveč posega k njihovem preseganju oziroma k
tistim poudarkom, ki stvarnost podrejajo učinkom njene manipulacije.
Izhodišče njegovega projekta temelji na senzacionalističnih prispevkih v črnih kronikah slovenskih medijev. Kot meni avtor, ti marsikdaj operirajo z diskriminatornimi oznakami tistih posameznikov ter skupin, ki se ne ujemajo s prevladujočo paradigmo klenega Slovenca oziroma njegovih prislovičnih kreposti. Peterlinov avtorski prispevek sloni na mimikriji medijskega izdelka, ki v predelani obliki izničuje logiko delitve na dobre in slabe: izbrana novinarska besedila, vzeta iz realnega medijskega obtoka in ponekje okrepljena z minimalnimi intervencijami, jemljejo v precep predvsem domorodce in njihove »nacionalne športe.« Posebno vlogo ima pri tem avtorska fotografija, prek katere Peterlin z digitalno manipulacijo prepoznavne obraze s slovenskega političnega parketa preobraža v personifikacije tistih, ki potisnjeni na socialni rob veljajo za neželjene. Peterlinov projekt razkriva vselej tanko linijo med resničnim in sproduciranim ter tako implicira možnost manipulativnega značaja vsakega medijskega izdelka. Loteva se skrajno občutljive teme, ki je po eni strani prav zato še toliko pogosteje pod udarom vsakovrstnih negativnih predsodkov, po drugi pa tudi skrajne pokroviteljske drže. Peterlin ironizira oba pola; pogled na njegove fiktivne časopisne članke odstira drugačno zaznavo realnosti, znotraj katere se briše razlikovanje med Mi in Drugi. Boštjan Pucelj se s ciklom, poimenovanim Pogled s strani, podpisuje pod še en dolgoprogaški foto podvig: onkraj svoje neposredne pojavnosti je s fotoaparatom ustvarjeni register vseh prometnih ogledal v novomeški občini najprej preizkus meja dandanes očitno že povsem totalitarne birokratske logike, ki jo Pucelj s potiskanjem do njenih skrajnih meja razgalja v vsej svoji nepojmljivo absurdni razsežnosti. Prezentacija serije v obliki fascikla s fotografijami ter z evidenčnimi obrazci za vsako ogledalo, ob tem pa še zemljevid občine z označbo točk, kjer ogledala stojijo – teh je prek tristo(!) –, kaže na fotografovo zagnanost, da bi ustvaril zbirko, ki se je zaradi njene sistematičnosti ne bi sramoval noben katastrski urad v deželi. Seveda njena dejanska »uporabnost« iz sveta praktične funkcionalnosti drsi v domeno tistih okvirjev, katerih dejanski smisel lahko poišče svoj obstoj le na okopih konceptualnega umetnostnega angažmaja, s čimer pa pridobi tudi povsem nove kakovosti branja. Fotografija je v Pucljevem ciklu sredstvo vizualne topografije; tokratna preobrazba v pomagalo birokratske evidence evocira njeno rabo, ki z doslednim izključevanjem avtorjeve subjektivitete poudarja predvsem golo faktičnost, ta pa priča predvsem o funkcionalnosti upodobljenih objektov, v določeni meri pa seveda tudi o okolju, kjer so bile fotografije posnete. Presežnost cikla, ki ga je fotograf ustvarjal v zadnjih dveh letih, se skriva v pikolovskem evidentiranju scela banalnih toposov, križišč, torej ne-krajev, katerih edina skupna lastnost je pač nepreglednost cestišča. Pucelj je objektiv vsakič usmeril v centralno umeščeno ploskev ogledala in v njej ujel pogled v točko, na katero mora biti pozoren vsak voznik. Pogled v ogledalo razkriva tisto, kar bi bilo brez njega za gledalca/voznika nevidno: evidenca vseh možnih pogledov v ogledala je tako evidenca ne-videnega, a vendar prisotnega … Cikel tako na ironičen in humorno dvoumen način ozavešča situacijo, ko se zdi, da mora biti v tehnokratsko zbirokratizirani sodobnosti prisotno hkrati nujno tudi nadzorovano – in prvi pogoj za to je dosledno evidentiranje, sistematiziranje, preštevanje … Bojan Radovič se je v zadnjih letih posvečal intenzivnemu raziskovanju močno razširjenega in vsakomur znanega motiva – peterokrake zvezde. Njeno prisotnost je s fotografskim aparatom beležil v karseda raznovrstnih kontekstih: naj si gre za državniške simbole, marketinške strategije ali za povsem dekorativne rabe, peterokraka zvezda je kot čista forma seveda ostajala statična, nespremenljiva, medtem ko so njena raba in pomeni prevzemali karseda različne vsebinske konotacije. Kot pri Puclju imamo tudi pri tem ciklu opraviti z dolgotrajnim, obsesivnim beleženjem trenutkov stvarnosti, le da je Radoviču snov dovoljevala več narativnosti, več prostora za subjektivistične poudarke. Radovičevo beleženje peterokrake zvezde je gledalca posredno napeljevalo k razmisleku o vlogi, nastanku in transformaciji simbolov, ki človeškemu bitju omogočajo gibanje po koordinatah vidnega in duhovnega sveta. Del Radovičeva projekta je nastal pred leti v Hollywoodu; avtor se je podal na znameniti Walk of Fame (Pločnik slavnih) in v objektiv ulovil peterokrake zvezde, ki na tem pločniku uokvirjajo imena slavnih iz ameriške industrije zabave. Peterokraka zvezda tokrat služi kot alegorija zvezdniškega sistema – ime v zvezdi je ultimativni dokaz, da se je njegov imetnik povzpel med nesmrtne, med s slavo in z bogastvom ovenčane izbrance, ki žarijo na nebesnem svodu globalne pop kulture. V takšen dispozitiv se umešča drugi del Radovičevega projekta: avtorjeva intervencija na cesto pred galerijo prinaša natančen posnetek hollywoodskih zvezd s pločnika, le da se v njih skrivajo imena ustvarjalcev, ki si svojega imena niso ustvarili v Kaliforniji, temveč v Sloveniji. Slovenski Walk of Fame razpira vprašanja o veljavi domačih ustvarjalcev oziroma o aktualnem statusu umetnosti in kulture v domovini: seveda je vprašanje, ali lahko slovenski umetnik postane zvezda, na tem mestu povsem odveč, nedvomno pa Radovičeva gesta na absurden način problematizira odnos družbe do posameznika, ki se je zapisal umetnosti. A kot sugerira Radovičev tekstualni poseg na fotografije iz Hollywooda, slednjega kljub vsemu ne smemo motriti zgolj v romantični vlogi idealističnega genija. Matjaž Brulc |
Bombastik
Borut Peterlin / Boštjan Pucelj / Bojan Radovič Galerija Simulaker Novo mesto 26. 9. - 7. 10. 2010 kultura28092010 from vaskanal on Vimeo. |