Bojan Radovič, On Photography, Gallery Simulaker, exhibition installation photographs
|
Sebastjan Leban / Radio Študent / Arterija
V Novem mestu je v galeriji Simulaker do 23. januarja na ogled razstava O fotografiji avtorja Bojana Radoviča. Na razstavi so predstavljena različna dela, ki so nastala v zadnjih dveh letih. Tako lahko poleg že znanih del (Re)Questioning Photography in Matrix - Malevich vidimo tudi novejša dela, kot na primer CardArt in TimeBox - Brooklyn Cigar Company, ki so nastala med lanskoletnim avtorjevim bivanjem v New Yorku. Kot navaja Iztok Hotko v uvodni besedi kataloga, fotografije, s katerimi se Bojan Radovič predstavlja v Galeriji Simulaker, zaradi kompleksnosti vprašanj učinkujejo kot učna ura anatomije fotografskega medija. Avtor secira več problemskih sklopov, ki segajo od preizpraševanja formalno procesne strukture medija do sprememb, ki jih je fotografija kot umetniška forma doživela s prihodom digitalne paradigme, problematizira semantični potencial fotografije, njeno razmerje do drugih umetniških oblik in njen status v mediatiziranem svetu spektakla, reflektira problem avtorstva ter sega do vprašanja, ki se zdi fotografiji inherentno in zadeva odnos original/kopija. Če pustimo ob strani estetsko raven razstavljenih del in njihovo povezavo v odnosu do medija fotografije in se posvetimo konceptualnim relacijam, ki jih prek medija fotografije Radovič vpenja v širši diskurzivni kontekst sodobne umetnosti, velja izpostaviti dve deli. Prvo je delo Skopje 6.12.2007, kjer Radovič preizprašuje vlogo avtorstva, saj je pri omenjenem delu sodeloval le kot izvajalec fotografij, medtem ko avtorstvo dela pripada Romanu Uranjeku iz skupine IRWIN. Kako lahko gledamo na tovrstno gesto? Sam definira, da ga zanima polje razlikovanja v odnosu do avtorstva, problem, s katerim je precej markirana slovenska fotografska scena starejše generacije in vsi tisti, ki so zapriseženi fotografskemu mediju. Zanje projekti, kjer fotograf zgolj naredi fotografijo, konceptualno zasnovo dela pa določi drugi avtor, ki v kasnejši fazi delo razglasi za svoje, pač ni fotografija. Prav to pa izpodbija Radovič. S tem, ko si reapropriira delo Romana Uranjeka, naredi prav tisto gesto, s katero se delo v prvi fazi vzpostavlja. Se pravi, Radovič naredi signifikanten obrat v relaciji avtor/izvajalec. Na ta način se vlogi obrneta - Uranjek postane izvajalec in Radovič avtor. Da lahko razumemo omenjeno relacijo, moramo delo Skopje 6.12.2007 postaviti paralelno k performansu Namepickers, ki ga je skupina Irwin izvedla skupaj z Marino Abramović leta 1998 in ki se ravno tako vzpostavlja prek medija fotografije. Projekt obravnava vrednotenje umetniških del in analizira mesto posameznega umetnika, umetnice ali skupine na svetovni umetniški lestvici. Projekt je sestavljen iz treh identičnih fotografij, ki so delo treh različnih avtorjev in so temu ustrezno ovrednotene - glede na kotacijo posameznega avtorja. Prvo je delo Marine Abramović, za katerega je avtorica zahtevala 16.400 nemških mark, drugo je delo skupine Irwin, za katerega so avtorji zahtevali 6.400 nemških mark in tretje je delo Bojana Breclja, za katerega je avtor zahteval 1.200 nemških mark. Tukaj imamo opraviti z eno idejo, tremi avtorstvi in tremi različnimi izhodiščnimi cenami, ki so stranska posledica kotizacije teh treh ustvarjalcev na mednarodni/nacionalni umetniški borzi. Nesorazmernost, ki so jo izpostavili IRWIN pri projektu Namepickers, prikazuje prav nesorazmernost vrednotenja in razporeditve kapitala, ki je prisotna v sodobni družbi. Projekt popolnoma razgalja fiktivno igro vrednosti, edinstvenosti in pomembnosti, ki je v ozadju umetniškega sveta. A če omenjeno delo pogledamo iz druge perspektive, ugotovimo, da se logika obrata relacije avtor/izvajalec že nahaja tudi v delu Namepickers, le da omenjena problematika takrat še ni bila aktualna. Tako kakor Radovič v delu Skopje 6.12.2007, je tudi Brecelj avtor vseh treh posnetkov dela Namepickers. Iz tega stališča lahko zatrdimo, da delo Skopje 6.12.2007 izpostavlja današnjo problematiko avtorstva in izvajalstva, ki jo Clair Bishop obravnava kot Outsourcing Authenticity. S tem ko Radovič v okviru svoje razstave O fotografiji razstavi delo Romana Uranjeka, ne načenja le vprašanja o odnosu avtor/izvajalec, ampak legitimira sámo dejanje reapropriacije, ki se tako vzpostavlja kot proti-gesta znotraj geste same. Dejstvo, da se je Radovič odločil reapropriirati prav delo Romana Uranjeka, ni nikakršno naključje, ampak skrbno premišljena strategija, s katero se delo Skopje 6.12.2007 vpenja v širšo genealoško nit tovrstnih projektov. Drugo delo je TimeBox Brooklyn Cigar Company, serija, sestavljena iz 70-ih fotografij, ki prikazujejo en sam kader, posnet v kratkem časovnem intervalu. To je Auggie's corner v Brooklynu. Radovič je v tem primeru idejo TimeBoxa, ki jo sicer razvija že dlje časa, konceptualno vpel v predelano zgodbo filma Smoke. Sedemdeset fotografij formata 30x40 cm, ki skupaj tvorijo neke vrste foto strip s statičnim ozadjem, je tako postavljeno v dialog s filmom Smoke, saj je poleg razstavljenih fotografij nameščen LCD zaslon, na katerem se vrti izsek iz tega filma. S tem se statika single shotov, postavljenih v fizično časovno linijo, ki je prisotna na fotografijah, prepleta z dinamiko filmske časovne linije. Enako kot v delu Skopje 6.12.2007 tudi v delu TimeBox Brooklyn Cigar Company Radovič izkoristi delo drugega avtorja za vzpostavitev lastnega. Potrebno pa je poudariti, da se ostala razstavljena dela ne dotikajo problematike avtor/izvajalec in da ostajajo zaklenjena znotraj fotografskega medija. Njihova estetska vrednost je vsekakor dobra, ampak neuporabna v relaciji do širših družbenih problematik. Dejstvo pa ostaja! Deli Skopje 6.12.2007 in TimeBox Brooklyn Cigar Company predstavljata signifikanten konceptualen preskok v Radovičevem delu in odpirata nova diskurzivna polja, ki so ključna za nadaljnji razvoj fotografije in tudi sodobne umetnosti. |
Matjaž Brulc / Park
Radovičeve fotografije ne funkcionirajo zgolj kot kukala v objektivno resničnost – v okviru te razstave se njihov primarni namen bere kot razgaljenje lastnega medija, prevpraševanje njegove narave znotraj spremenjenih kulturnih in tehnoloških danosti, ki nedvomno preobražajo tudi sodobno fotografijo. Avra »objektivne resničnosti« je tako podeljena samemu mediju fotografije, s čimer Radovič odpira prostor za njegovo kompleksno analizo. Razstava je sestavljena iz več »poglavij«, ki jih tvorijo formalno in datumsko heterogene serije. Takšna dispozicija priča o dolgoletnem in konsistentnem ozaveščanju temeljev fotografskega medija kot tudi o vnetem samoizpraševanju lastnih kreativnih pozicij. Akutnega problema avtorstva se Radovič denimo dotakne s serijo fotografij, ki dokumentirajo umetniško akcijo Romana Uranjeka, člana skupine IRWIN, v Skopju. Serija opozarja na problematiko v času in prostoru omejenih umetniških intervencij, ki jim trajnost in objektnost (s tem pa tudi možnost vstopa na trg) podeli šele dokument – fotografija, pri čemer avtorstvo še zdaleč ni samoumevna in dokončna kategorija. Kar nenazadnje velja tudi za umetniško delo, ki se vse bolj sooča s procesi reciklaže, rekombiniranja, prisvajanja. Znotraj takšnih koordinat Radovič v seriji Re-make izpostavlja prav tako zimzeleno tematiko kopije in originala, ki s tehnološkimi danostmi digitalne ere dobiva povsem nove okvirje. Intrigantnega citiranja se loti s ciklom TimeBox/Brooklyn Cigar Co., kjer se izpostavljanje časovnih dimenzij fotografskega procesa izkaže tudi za svojevrsten hommage Wangovemu filmu Smoke. Razstavljena dela soočajo še odnose med resničnim in posnetim, med digitalnim in analognim, med umetniškim in uporabnim, kar denimo uprizarja serija avtorskih razglednic, ki, poslane iz New Yorka, delujejo tudi kot svojevrstni dnevniški zapis. »Učna ura anatomije fotografskega medija,« kakor piše v spremni besedi k razstavi, se levi v nadvse poučno uro, pri čemer pa Radovič ne ostaja na okopih puste teorije, temveč mojstrske fotografije. |
